Kje najdeš fanta?

Moj prvi fant je raje igral računalniške igrice, kot se družil z mano, moj drugi fant pa mogoče sploh ni bil moj fant, ampak sem si to le domišljala, ker mi je pač pisal lepa sporočila. 

In itak je potem kot kafra izginil nazaj v Bosno, tako da je v resnici čisto vseeno, kako bi se opredelila – kot fant in punca ali dva kandelabra –, saj sva trenutno v različnih vesoljih in so definicije odveč. Ni ga tu in mene ni tam in to so dejstva, ki ne dopuščajo različnih interpretacij. Uradno, nedvoumno in občutno sem torej že več mesecev samska, in ker mi to ni preveč všeč, mislim, da sem pripravljena, da se spet zaljubim. 

Kajne?

Pravzaprav me zanima, kaj o tem mislite vi, ker če to temo načnem s Klaro Jasno, cvili, da sem zmešana.

»Zaljubiš se ali pa se ne,« zavija z očmi. »To ne more biti stvar odločitve, ampak čustev.«

Po svoje je kar smešno, da tako misli ona, ki je najbolj razumen in prizemljen človek, kar jih poznam. Res pa še ni imela zveze in verjame v usodno ljubezen. No, saj jaz tudi, ampak ker sem že dvakrat pošteno brcnila v temo in bila zares noro zatreskana samo v človeka, ki je priznaval moj obstoj zgolj takrat, ko je od mene potreboval domačo nalogo, lažje zagovarjam, da moraš biti včasih pri ljubezni tudi praktičen. Če boš samo čakal, da ti bo pravi sam od sebe padel v naročje … lahko vmes mine več stoletij. Pa še takrat bi z mojo srečo tipček rekel: »Hvala, da si me ujela in si nisem razbil face, zdaj grem naprej buljit v telefon,« in bi bilo to to. Niti tega me ne bi vprašal, kako mi je ime. 

Ah, nekoliko sem zašla, to je že višja zahtevnostna stopnja – jaz sem se namreč zataknila že pri osnovnem vprašanju, koga bi sploh hotela ujeti (nisem napisala loviti, ker Klara Jasna pravi, da se ta beseda za damo ne spodobi, ampak tudi tu se najini mnenji razhajata – a smo enakopravni ali kaj). Moj problem je namreč takšen: kje naj najdem fanta, s katerim si bova vzajemno všeč (on meni in jaz njemu)? 

»In a veš, od tu naprej so potem res pomembna samo čustva,« sem pojasnjevala Klari Jasni. »Rada pa bi jim pripravila teren, da bi se lahko razvila.« 

Klara Jasna je kljub temu rekla, da se ljubezni lotevam, kot bi bila znanstveni eksperiment. »Kot bi eksponat preparirala s pokvarljivo snovjo in čakala, da se na njem razraste plesen,« je komentirala. 

To se meni ni zdelo čisto res, jaz bi tokrat svoj eksponat bistveno raje premazala z nepokvarljivo snovjo, ampak kaj, ko imam biologijo štiri, ona pa pet, zato sem bila raje tiho.

Kaj pravi teorija

Če vprašanje Kje naj najdem fanta vpišeš v Google, so med zadetki same neumnosti. Človek dobi občutek, da so pravi fantje vsepovsod, samo oči moraš odpreti in se vesti tako, da te bodo opazili. Kot bi izbiral obleke v svoji najljubši trgovini – vse so lepe, ampak najti moraš tisto, ki ti je najbolj všeč, ti najbolj pristaja in si jo lahko privoščiš. Če boš samozavestna in sproščena, ti ne more spodleteti. 

»To je bulšit,« pravi Klara Jasna in ne morem se ne strinjati.

Prvič, nobena najstnica ni samozavestna in sproščena. Drugič, niso vsem fantom všeč samozavestne in sproščene punce. Tretjič, poleg samozavesti in sproščenosti je treba imeti še kakšno vrlino – to je tako, kot če bi rekli, da punce padamo samo na zabavne tipe. Četrtič, zaljubiš se v nekoga, ki se ti zdi edinstven in poseben, ne pa v konfekcijsko cunjo (ali pa tudi? Mogoče bi morala imeti manj predsodkov). In petič …

Ah, ne, zdaj zvenim kot Klara Jasna.

Edino, s čimer se pri teh zadetkih strinjam, je, da je treba hoditi po svetu z odprtimi očmi in odprtim srcem. Pravijo, da je precej noro, kaj vse opaziš, ko se nehaš fokusirati nase in se ozreš navzven. Ampak tako, radovedno in sprejemajoče, in ne v smislu kaj ima pa tale, česar jaz nimam ali če so okoli mene taki ljudje, sem jaz največja luzerka. 

No, če ste si tule rekli, da sem ena trapa, in nehali brati, vam ne bom zamerila. Precej razmišljam, ali naj zadnji odstavek celo izbrišem, ker se tudi meni ne zdi prav nič življenjski. Če bi bilo teorijo tako lahko prenesti v prakso, kot se zdi po teh besedah, ker papir vse prenese, na svetu ne bi bilo nesrečnega človeka (Klara Jasna sicer pravi, da bi jih bilo še več, ampak jaz sem nepoboljšljiva optimistka). Poleg tega menim, da je vseeno treba malo misliti tudi nase. So pa teorije velikokrat take, da zanemarjajo izjeme in sivino med dvema skrajnostma, medtem ko je življenje en gromozanski ampak. Zato iz vsega tega nakladanja vzemite le tisto, kar vam ustreza. Klara Jasna pravi, da njej nič, ker je vsaka ljubezen unikatna in je ne moremo ujeti v pravila. Meni pa, ki ne znam sedeti križemrok, kljub vsemu pomaga, če verjamem, da lahko k ljubezenski sreči pripomorem sama in mi ni treba čakati na milosti vesolja. Luknjo v tla naredim in si razpraskam vse mozolje, kadar čakam, da se bo kaj zgodilo. (Ko sem bila še odvisna od Amirjevih nepredvidljivih sporočil, je bil moj hrbet ena velika krasta in zaradi akrobacij, ki sem jih izvajala, da sem na njem dosegla gnojne kraterje, bi me zlahka sprejeli v cirkus.)

In kako je v praksi

Skratka, jaz izberem akcijo. 

Einstein je menda nekoč dejal, da je norost delati vedno isto stvar in pričakovati drugačne rezultate. (To je razumela celo Klara Jasna, ki je velika fenica tega skuštranega znanstvenika.) Kar sem razumela kot navodilo, da moram spremeniti pristop. 

Najprej sem čim bolj brez predsodkov razmislila o fantih iz razreda – to je precej težko, če ti je še vedno najbolj všeč eden, ki mu ne bi moglo biti manj mar zate, drugi pa se zdijo kot njegova bleda senca. 

»Lahko bi že počasi tega Lukata spravila iz sistema, veš,« me je prijazno opozorila Klara Jasna – ampak to je ena tistih reči, pri katerih teorija ni v skladu s prakso, zato se nisem spuščala v podrobnosti.

»Mogoče bi morali začeti hoditi kam, kjer je veliko fantov,« sem zamenjala temo, kot da sem jo preslišala. »Recimo … na šahovski krožek.«

»Pojma nimaš o šahu, niti med kmetom in trdnjavo ne ločiš.«

To je res.

»Ali k modelarstvu.«

»Da si odžagava prste?«

Tudi res. Nazadnje, ko sem pri tehniki skušala izdelati kočijo, sem si skoraj skrajšala palec, pa še vsi so moj izdelek oklicali za prikolico.

»Mogoče morava najti kaj, kjer bova lahko manj aktivno udeleženi,« sem slednjič predlagala prijateljici, ki je najbrž preklinjala dan, ko je izvedela, da si prijatelji stojijo ob strani v dobrem in slabem. 

Cena ljubezni

In tako sva se v soboto že ob desetih dopoldne znašli na nogometnem igrišču. 

»Ti si zmešana,« je že drugič v tem tednu ponovila Klara Jasna, ki še nikoli prej ni gledala tekme šolskega moštva in bi najbrž zlahka preživela, tudi če je nikoli ne bi. (Klarči, rada te imam!)

No, ko sva potem v drugi vrsti zagledali … (še vedno imam najstrožjo prepoved, da bi izdala njegovo ime), ki ji je všeč že od šestega razreda, mi je kljub vsemu malo odpustila, da sem jo zvlekla iz cone udobja in jo prisilila, da z mano navija za ekipo, v kateri »so sami kreteni, ki tekajo za žogo, kaj je pa to takega, saj niso odkrili zdravila za raka« (če jo citiram).

»Ljubezen ubira čudna pota in izbira nenavadne kraje,« sem se namuznila, ker me zabava, kadar se izkaže, da sem imela prav. (Potem mi je bilo pa tudi malo žal, ker je začela stokati, da bi se morala lepše obleči.)

»Nikoli si nisem mislila, da … zanima nogomet,« je bila osupla, ker se je imela za strašno poznavalko človeške psihe. 

»Kaj hočeš, ljudje so polni presenečenj,« pa sem jaz skomignila z rameni, ker mene ljudje nenehno presenečajo in sem že zdavnaj ugotovila, da je predalčkanje odveč.

Ne bom lagala, tekma je bila dokaj dolgočasna. Če ne razumeš pravil, težko vzklikaš »ofsajd« (ker ne veš, kaj je ofsajd) ali »kot« ali »sodnik, kreten« (vso to terminologijo sem usvojila v tisti uri in pol), edino, kadar je gol, lahko vpiješ »jeeee«, brez skrbi, da si kaj narobe razumel. Škoda pa je, da naša ekipa tisto soboto ni niti enkrat zadela. Zato je skoraj dve uri sedeti na neudobnih sedežih ter se spraševati, kaj zaboga se dogaja na igrišču, precej visoka cena za ljubezen.

Usoda je hecna reč

»Kakšna izguba časa,« sem rekla Klari Jasni, ko je sodnik končno zapiskal konec in so se nogometaši vrgli drug po drugem. »Samo žogo so gledali.«

»Aha,« je nekam odsotno odgovorila Klara Jasna. 

»Tukaj človek res ne more nikogar spoznati.«

»Aha.«

»Ker kaj bi se pa pogovarjala, če nimam pojma o nogometu … Ja, kam pa gledaš?«

Šele v tistem sem ugotovila, da govorim v zrak, ker Klaro Jasno bolj zanima nekaj na najini desni. 

»A me sploh poslušaš?«

»Aha …«

Obrnila sem glavo in končno opazila, kaj jo je tako okupiralo. Njen … je stal samo nekaj korakov stran – in gledal je v najino smer!

»… je tam!« sem ji pošepnila, a je zamahnila z roko, češ, vem, zdaj pa utihni.

»A greva do njega?«

Če bi rekla ali ne, nevidna sila je Klaro Jasno kar sama nosila v njegovo smer. Ali pa se je tako samo zdelo in je ta sila nosila njega, midve pa sva bili pri miru. Kakorkoli že, minutko pozneje smo bili samo še nekaj korakov vsaksebi in … je rekel: »O, a sta vidve tudi tu.«

Klara Jasna je zardela in skušala nekaj zajecljati.

»Jasno, da malo podpreva našo ekipo,« sem zato rekla jaz, da bi preprečila mučno tišino. »Ti pogosto hodiš na tekme?«

»Ja,« je prikimal … »Moj brat igra.«

»O, fino.«

Klara Jasna še kar ni prišla do zvoka, zato sem divje razmišljala, kaj bi še lahko rekla.

»Imaš rad nogomet?«

»A ga kdo nima?«

Še danes ne vem, ali je bila to šala.

»Potem se naslednjo soboto spet vidimo?«

… je prikimal. »Lahko, ja.«

»Super,« je končno izdavila tudi Klara Jasna. 

Prisegla bi, da se bo do naslednje sobote napiflala vsa pravila, da bo poznala vse igralce, da bo vedela, kdaj mora vpiti jeee in kdaj neee, in da bo skrbno izbrala svoja oblačila. 

»Pa saj nogomet mogoče res ni tako slab,« je rekla, ko sva po tekmi hodili proti domu.  

Nasmehnila sem se. »Me veseli, da si zadovoljna z mojo izbiro.«

O tem, da so iz nje govorila čustva in ne razum, pa tisto soboto raje nisva razpravljali. Kot rečeno, mi je vseeno všeč, da imam tu pa tam jaz prav. Tudi kadar ima v resnici ona …

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >